Konec lanskega leta smo veliko časa namenili izpolnjevanju formalnih obveznosti v zvezi z zagotavljanjem pravice do odklopa. Čeprav so nekateri delodajalci sprva dvomili, da je to pri njih sploh mogoče, smo s premišljenimi, a preprostimi ukrepi našli rešitve, prilagojene specifičnim potrebam različnih panog.
A ključno vprašanje ostaja – kako se pravica do odklopa dejansko uresničuje v praksi?
Kakšen odnos imamo sami do odklopa in še pomembneje, ali si sploh dovolimo, da se zares odklopimo?
Zaslužen dopust in odklop: prepričanja, ki nas držijo v nenehni storilnosti
Prepričanje, da si moramo temeljne osnove za svoje zdravje – počitek, dopust in odklop – najprej zaslužiti, je v mentaliteti marsikoga globoko zakoreninjeno. Tako kot si prislužimo plačo, ko izpolnimo postavljene norme, verjamemo, da si moramo z dovolj opravljenega dela “prislužiti” pravico do počitka. Šele ko naberemo dovolj “točk” pridnosti, si dovolimo brez slabe vesti usesti na kavč. Pa še takrat nas zna zmotiti prah na televizorju ali tista ena skodelica, ki je ostala na mizi, čeprav smo že pomili posodo.
Počitek pride torej šele, ko je vse opravljeno – do konca in po naših (pre)visokih pričakovanjih. Enako je z dopustom. Preden si ga “privoščimo”, hitimo, urejamo, zaključujemo, delamo pozno v noč, da bomo lahko “brez skrbi” odšli na zaslužene proste dni.
Pa je težava res v količini dela ali morda v pričakovanjih, ki jih imamo do sebe?
Prepričani smo, da moramo biti popolni – zgled drugim in strogi sodniki sami sebi. Ko ne izpolnimo vseh lastnih kriterijev, se v nas prebudi slaba vest. Ker je občutek nelagodja neprijeten, se nemudoma podamo v akcijo, da ga utišamo z aktivnostjo in dodatnim trudom. A slaba vest pogosto ne ostane le pri trenutnem nelagodju – lahko prebudi tudi globoko zakoreninjena prepričanja, med njimi tisto najmočnejše: da nismo dovolj dobri. Tako s svojim perfekcionizmom in naučeno pridnostjo nezavedno hranimo svoja prepričanja – saj verjamemo, da smo dovolj vredni šele, ko naredimo vse, takoj in brezhibno. Z drugimi besedami, sami sebi si skušamo dokazati, da smo dovolj dobri.
Ste se kdaj vprašali kaj vas resnično žene k nenehni storilnosti? Verjetno boste odgovorili, da morate, ker če ne, se bo zgodilo ….. (dopolnite sami). Pa se bo to res zgodilo ali se morda želite le izogniti vsem neprijetnim občutkom, ki bodo sledili, če se za hip malo ustavite?
Naučiti se reči ne, narediti manj, ne odreagirati takoj – in to sprejeti kot dovolj je izziv, ki terja svoj čas in vztrajnost. Sprva bo neprijetno, morda celo strašljivo. Ko bomo prvič dopustili, da nekaj ni izvedeno v skladu z našimi visokimi standardi, se bodo v nas prižgali vsi alarmi. In drugič, tretjič, desetič verjetno enako. Zakaj bi bilo potem vredno vztrajati? Ker spuščanje perfekcionizma ne pomeni, da opuščamo odgovornost ali ambicije, temveč da si končno dovolimo zadihati. To ni popuščanje – to je osvobajanje.
Naša temeljna odgovornost kot odraslih ni zgolj delo, temveč tudi skrb za lastno zdravje in dobrobit. Šele ko poskrbimo zase, lahko resnično delujemo s polno močjo, ustvarjalnostjo in zavzetostjo.
Če torej iščemo pravi odklop, se ta ne začne s prečrtavanjem zadnjih opravil na seznamu, ampak pri našem notranjem dovoljenju, da smo dovolj – tudi, ko se odklopimo.
Ana Strmšnik Ovčar, mag. prav.
